Ko sem prestopila prag penzije, me je navdušila lokalna kulinarika

V penziji lahko človek premisli, kako bo živel naprej, mene je navdušila lokalna kulinarika, tega resnično nisem pričakovala. Srečala sem prijateljico, ki mi je povedala, da je v društvu in da se ima zelo lepo. Sprva, ko je šla v penzijo ni želela imeti nobenih obveznosti, a kmalu ji je postalo dolgčas, tako je rekla meni, če želim, da se jim pridružim.

Res je bilo po eni strani tudi zame prekmalu, vseeno pa sem šla en dan pogledat, kako delujejo. Vedela sem da kuhajo, pripravljajo jedi, da je na prvem mestu lokalna kulinarika, ravno zaradi tega nisem vedela, če bi meni to bilo všeč, ker sem morala celo življenje kuhati za več ljudi. A tokrat je tukaj res bilo drugače, kajti to je bilo bolj druženje, vzdušje prekrasno, prav lepo je bilo videti, ko so pripravljali kakšno sladico, ker so v tem uživali, imeli so dovolj časa in na koncu so to lepo sami pojedli. Ker je naša lokalna kulinarika res dobra in jaz obožujem sladice, sem začela hoditi v društvo. 

Ker sem bila tako navdušena, lokalna kulinarika me je osvojila, so me čez nekaj časa izbrali za vodjo, tako danes ustvarjamo, kuhamo, pečemo za različne priložnosti. Pokažemo se na sejmih, predvsem tistih, kjer je pomembna lokalna kulinarika, včasih naj najamejo za kakšno pogostitev. Ker mi organizacija ni tuja, imamo res veliko dela, skoraj vsak vikend pa se dobimo pri meni doma, kaj dobrega pojemo in se pogovorimo o nadaljnjih planih. 

Če bi mi nekdo rekel, da me bo v penziji osvojila lokalna kulinarika, mu ne bi verjela, kajti prepričana sem bila, da bom v penziji manj kuhala in pekla, sedaj pa delam ravno obratno, razlika je le v tem, da sedaj me je lokalna kulinarika navdušila in to kar počnem delam z veseljem. Veliko pa mi pomeni, da se še naprej družim z ljudmi in se nisem doma zasedela.