Ko sva z možem prenavljala hišo, sem največ razmišljala o notranjosti – barvah sten, kuhinji, svetilih. O zunanjem delu sem razmišljala manj, dokler nisva prišla do dvorišča. Stara ograja je bila rjava, napol zarjavela in, roko na srce, precej žalostna. ‘Zamenjala bova, ko bo čas,’ sva govorila. A potem sem videla staro fotografijo hiše iz šestdesetih let, ko je imela lepo kovano ograjo z nežnim vzorcem. In takrat sem vedela – želim, da ima hiša spet dušo.
Začela sem iskati ideje. Presenetilo me je, koliko različnih stilov obstaja – od rustikalnih do minimalističnih. A nekaj me je vedno znova pritegnilo: klasična kovana ograja, ročno izdelana, s podrobnostmi, ki jih stroji ne znajo ujeti. Ko sem se pogovarjala z mojstrom, mi je rekel: ‘Vsaka ograja ima svoj značaj – kot človek, ki stoji za njo.’ Ta stavek mi je ostal v mislih.
Izbrala sva preprost, a eleganten motiv – nekaj, kar dopolnjuje arhitekturo, ne da bi jo zasenčilo. Ko je kovana ograja končno stala, sem stopila nekaj korakov nazaj in imela občutek, kot da gledam novo hišo. Svetloba se je odbijala od kovine, senca vzorcev pa se je risala po dvorišču. Ni bila le ograja, bila je zaključek zgodbe.
Zdaj jo občudujem vsakič, ko pridem domov. Po dežju se sveti, poleti se segreje od sonca in pozimi ujame snežinke na svojih zavitih linijah. Včasih se ustavim in s prstom sledim vzorcem, ker me pomirjajo. Kovana ograja ni samo funkcionalna, je skoraj umetnina – nekaj, kar ne zastari.
Ko pridejo sosedi, pogosto rečejo, da hiša ‘izgleda drugače’, bolj živo. In vedno jim odgovorim, da je vse v detajlih. Kovana ograja je postala simbol truda, potrpežljivosti in spoštovanja do ročnega dela. Danes, ko je toliko stvari narejenih hitro in brez duše, je lepo imeti nekaj, kar ima svojo zgodbo. Za vse, ki razmišljate o podobni rešitvi, več navdiha najdete na ocko.si.
Ko zaprem vrata dvorišča, slišim tisti mehki kovinski zvok, ki me spomni, da je dom več kot zidovi. Je občutek varnosti in lepote.